Piometra-gnojno vnetje maternice...

PIOMETRA-GNOJNO VNETJE MATERNICE

Piometra je bolezen nesteriliziranih psic, pojavlja pa se tudi pri mačkah, vendar redkeje. Gre za gnojno vnetje maternice, ki ga povzroči neravnovesje hormonov.

Piometra se običajno pojavi v roku osmih tednov (tudi do štirih mesecev) po gonitvi psičke, ki se ni obrejila. Vzrok za nastanek sprememb v maternici so hormoni, ki jih v tem času izločata jajčnika; estrogen in progesteron. Do piometre pride, ko je koncentracija progesterona v krvi previsoka ali je maternica pod vplivi estrogenov nanj povečano občutljiva. V obeh primerih nastanejo v sluznici maternice številne ciste s celicami, ki proizvajajo velike količine tekočine. Ta se izloča v notranjost maternice in nastane tako imenovana cistična hiperplazija  endometrija. Naknadno lahko maternico naselijo tudi bakterije, ki v času gonitve pridejo v maternico skozi odprt maternični vrat. Lahko gre za odprto ali zaprto obliko piometre. Pri odprti se vsebina skozi nožnico izceja iz maternice, pri zaprti pa vsebina ostaja v maternici za zaprtim materničnim vratom. Maternica se lahko zelo poveča in obstaja nevarnost, da poči, vsebina pa izlije v trebušno votlino. Piometra je nevarna tudi zato, ker lahko privede do poškodb in odpovedi ledvic. Tekočino in vnetne produkte poskušajo ledvica izločiti iz telesa, ker pa je tega preveč, so preobremenjena, toksini se ne izločajo in žival se zastruplja. Če je ne zdravimo, pogine zaradi odpovedi ledvic.

Infekcija je lahko tako močna, da je ogroženo življenje živali. V tem primeru mora psica na nujno operacijo, saj obstaja možnost pogina zaradi sepse-t.j. okužbe krvi z bakterijami. Ta je bolj verjetna pri zaprti obliki piometre, ker se vsebina iz maternice ne more izločati. Ker je piometra infekcija maternice, spadajo v rizično skupino vse nesterilizirane psice, ne glede na pasmo.

Klinični znaki, ki jih lastnik opazi so slabše razpoloženje, neješčnost, povečano pitje vode in povečano uriniranje, bruhanje, driska, povečan, boleč trebuh. Izcedek iz vulve je lahko prisoten, lahko pa tudi ne, oziroma ga je tako malo, da lastnik ne opazi, ker ga psica sproti poliže. Znaki so lahko zelo nespecifični, vendar na osnovi zgodovine (starost živali, ali je psička sterilizirana ali ne, ali je že imela mladiče in kolikokrat, kdaj se je nazadnje gonila), kliničnih znakov in fizičnega pregleda potrdimo ali ovržemo sum na obolenje. Običajno so potrebne tudi dodatne preiskave, in sicer hematološka preiskava krvi, ki pokaže prisotnost vnetja, biokemijska preiskava krvi, ki pokaže prizadetost ledvic in ultrazvočni pregled, ki omogoča vpogled v maternico.

Obolelim psicam se najprej predpiše antibiotik, da preprečimo sepso in zmanjšamo število prisotnih bakterij, ki proizvajajo toksine. Potrebna je tudi stabilizacija z intravenskimi tekočinami. Nato se dogovorimo za operacijo, pri kateri odstranimo maternico in jajčnike. Operacija poteka v splošni anesteziji in zahteva precejšnjo pozornost, saj obstaja nevarnost, da bi prišlo do pretrganja maternice. Pri piometri je namreč le-ta močno povečana in napolnjena s serozno ali gnojno vsebino. V primeru, da gre za odprto obliko piometre, pri kateri je maternični vrat odprt in kadar lastniki želijo še imeti legla, obstaja možnost zdravljenja s prostaglandini in antibiotiki. Za takšno zdravljenje se odločamo samo pri mlajših psicah, v dobri kondiciji in z odprtim cerviksom. Prostaglandini povzročijo krčenje maternice in pospešijo izločanje vsebine iz nje. Pri lažjih oblikah piometre je lahko uspeh takšnega zdravljenja dober, obstaja pa možnost ponovitve bolezni po vsaki gonitvi.

Piometra se pogosteje pojavlja pri psičkah kot pri mucah. Pri mucah lastniki ponavadi ne opazijo izcedka, ker se muce zelo redno čistijo, ko pa opazijo povečan trebušček, ga lahko zamenjajo za brejost.

Piometra je zelo resno obolenje in še eden od mnogih, dobrih razlogov za sterilizacijo psice.

Metka Kropec, dr.vet.med.

Sterilizacije in kastracija

STERILIZACIJE IN KASTRACIJE

Sterilizacija je operativen poseg, pri katerem kirurško odstranimo reproduktivne organe pri samici. Je trajen način preprečevanja gonitvenih ciklusov in nezaželene brejosti, s katerim zmanjšate število nezaželenih mladičev in skrbite za  zdravje vaše živali.

Mačke, ki niso sterilizirane, imajo lahko mladičke tudi do 4 krat na leto. V času gonitve mačka zelo spremeni svoje vedenje: joka, mijavka, se valja po tleh, lahko tudi urinira po stanovanju ali hiši, saj s tem pokaže potencialnim snubcem, da je pripravljena na parjenje. Lastniki psic prav tako vedo kako živahno je lahko okoli hiše v času gonjenja njihove psičke, saj jo potencialni snubci zavohajo tudi kilometre daleč. Poleg preprečevanja gonitev in nezaželenih brejosti pa so pomembni tudi zdravstveni razlogi. Sterilizirane psice in mačke nimajo težav z navidezno brejostjo, z vnetjem maternice, rakavimi tvorbami na jajčnikih in maternici. Zgodnja sterilizacija prepreči razvoj tumorjev na mlečni žlezi.

Sterilizacija je kirurški poseg, ki poteka v splošni anesteziji. Pri sterilizaciji se mački oziroma psici odstranijo jajčniki in večinoma tudi maternica. Pred posegom mora biti žival tešča, da ne prihaja do nepotrebnih zapletov med operacijo. Žival pred posegom temeljito pregledamo in izberemo ustrezno anestezijo.

Če ne želite imeti mladičev, je najprimernejši čas za sterilizacijo psic in mačk pri starosti 5-7 mesecev, t.j. pred prvo gonitvijo, saj tako najbolje izkoristimo preventivni učinek sterilizacije na nastanek tumorjev na mlečni žlezi. V primeru, ko je psica sterilizirana pred prvo gonitvijo, se verjetnost za nastanek tumorjev na mlečni žlezi zmanjša na 0,5%, če poseg opravimo po prvi gonitvi pa tveganje naraste že na 8%. Seveda lahko steriliziramo tudi starejše psice in mačke.

Sterilizacijo psic in mačk, ki se gonijo in brejih živali odsvetujemo, razen v nujnih primerih,  saj so takrat rodila močno prekrvavljena in krhka in zato je nevarnost za nekontrolirano krvavitev večja. Primeren čas za poseg pri psici je 6 tednov po gonitvi oziroma 6-8 tednov po porodu, ko se hormonsko stanje uravnoteži, rodila pa normalizirajo.

Velikih sprememb v obnašanju živali po sterilizaciji lastniki ne opazijo, razen tega, da ni več spolnih hormonov in z njimi povezanega obnašanja. Večina lastnikov opaža, da postanejo živali bolj navezane na lastnika in se zadržujejo v okolici doma.

Kastracija živali pomeni kirurško odstranitev spolnih žlez-testisov pri samcih. S posegom trajno preprečimo oploditveno sposobnost živali.

Odločitev za kastracijo nam prihrani marsikatero nevšečnost. V času gonitve psic lahko postanejo psi agresivni, potepuški, med njimi se vname hud boj za naklonjenost psice in domov prihajajo poškodovani. V času ženitve so tudi manj pazljivi ter pozorni in kaj hitro se lahko pripeti kakšna avtomobilska nesreča z njihovo udeležbo. Neprijetno je tudi markiranje z urinom, ko označujejo teritorij. Tudi obnašanje mačkov v času ženitve je podobno, potepajo se, izgubijo apetit in shujšajo, domov prihajajo poškodovani in s seboj lahko prinesejo številne mačje virusne bolezni, kot sta mačja levkoza in mačji aids. Kastracija prinaša prednosti tudi z zdravstvenega vidika, saj prevenira bolezni prostate in cirkumanalnih žlez.

Kastracijo lahko opravimo že v starosti 5-8 mesecev, lahko pa tudi kadarkoli kasneje. Kirurški poseg poteka v splošni anesteziji, zato mora biti žival pred operacijo tešča. Področje mošnje obrijemo in razkužimo, prerežemo mošnjo in odstranimo moda. Kadar moda niso v mošnji jih poiščemo v trebušni votlini ali dimeljskem kanalu in jih od tam odstranimo.

Spremembe v obnašanju, ki jih lahko pričakujemo po kastraciji, so vezane na odsotnost hormona testosterona. V 90% se zmanjša nagon po potepanju, 60% živali je manj agresivnih do drugih samcev oziroma so tudi sami manj zanimivi za ostale samce. Markiranje z urinom se zmanjša pri 50% kastriranih živali. Kastracija pa ne zmanjša igrivosti, prijaznosti ali želje po socializaciji s človekom. S kastracijo se aktivnost živali ne zmanjša, tudi apetit ostane na isti ravni. Pri psih in mačkih, ki so že od prej podvrženi debelosti in nimajo dovolj gibanja, pa naj bodo lastniki bolj previdni pri količini obrokov.

Tako kot s sterilizacijo psic in mačk, tudi s kastracijo psov in mačkov preprečimo neželene brejosti in zmanjšamo število zapuščenih mladičev. Žal se jih vsako leto skoti več, kot je na voljo dobrih lastnikov zanje in lastniki psa ali mačka niti ne slutijo za koliko sirot je kriv njihov ljubljenec.

Če razmišljate o kastraciji ali sterilizaciji vašega ljubljenčka vam v naši ambulanti v Zgornjem Negonju v Rogaški Slatini v mesecu februarju in marcu nudimo 20% popust na omenjene posege. Za termin nas pokličite na telefon 059952083, kjer smo vam na voljo tudi za vsa vprašanja in nasvete.

Metka Kropec,dr.vet.med.

Veterinarski center Kropec,d.o.o.

Kastracija psov in mačk

KASTRACIJA PSA/MAČKA

Kastracija živali pomeni kirurško odstranitev spolnih žlez-testisov pri samcih. S posegom trajno preprečimo oploditveno sposobnost živali in preprečimo določene bolezni.

Odločitev za kastracijo nam prihrani marsikatero nevščečnost. V času gonitve psic lahko postanejo psi agresivni, potepuški, med njimi se vname hud boj za naklonjenost psice in domov prihajajo poškodovani. V času ženitve so tudi manj pazljivi ter pozorni in kaj hitro se lahko pripeti kakšna avtomobilska nesreča z njihovo udeležbo. Neprijetno je tudi markiranje z urinom, ko označujejo teritorij. Tudi obnašanje mačkov v času ženitve je podobno, potepajo se okoli, izgubijo apetit in shujšajo, domov prihajajo poškodovani in s seboj lahko prinesejo številne mačje virusne bolezni, kot sta mačja levkoza in mačji aids. S kastracijo lahko naštete probleme dokaj uspešno rešimo.

Kastracija prinaša prednosti tudi z zdravstvenega vidika, saj prevenira bolezni prostate in cirkumanalnih žlez. Zaradi delovanja spolnega hormona testosterona, ki ga izločajo moda, se pri nekastriranih psih lahko pojavi benigno povečanje prostate, rak prostate ali vnetje prostate. V vseh primerih se prostata močno poveča, pritisne na črevo in sečnico, lastniki pa opazijo, da kuža težko odvaja blato in urin, pogosto je opaziti tudi krvav izcedek iz penisa. Pri benignem povečanju je terapija kastracija, s katero prekinemo izločanje testosterona in prostata se zmanjša. Pri vnetju so dodatno potrebni še antibiotiki. Pri raku prostate pa je potrebno ugotoviti ali so že prisotne metastaze, saj je rak prostate zelo agresiven.

Tumorji mod se pogosteje pojavljajo pri starejših psih. Lastniki morajo biti pozorni tudi, če ima njihov kuža obe modi spuščeni v mošnji. Če je eno modo zastalo v trebušni votlini ali kanalu, obstaja še večja možnost nastanka tumorja zato kastracijo pri kriptorhidih še bolj priporočamo.

Tumorji v okolici anusa nastanejo pod vplivom testosterona. Gre za mase okoli anusa, ki lahko močno zrastejo in krvavijo. Potrebna je njihova odstranitev in kastracija, da preprečimo nastanek novih tumorjev.

Najbolj primeren čas za kastracijo je pri starosti 6-8 mesecev. Seveda se lahko za poseg odločimo tudi kadarkoli kasneje, vendar se lahko pri poznejši starosti delno ohrani nagon po markiranju ali potepanju.

Kirurški poseg poteka v splošni anesteziji, zato mora biti žival pred operacijo tešča. Področje mošnje obrijemo in razkužimo, prerežemo mošnjo in odstranimo moda. Kadar moda niso v mošnji jih poiščemo v trebušni votlini ali dimeljskem kanalu in jih od tam odstranimo. Pri psu nato rano zašijemo z resorbtivnim materialom, tako da ni potrebno odstranjevanje šivov, pri mačku pa rane ne šivamo ampak pustimo, da se izceja morebitna tekočina, rana pa se sama zaceli v dobrem tednu dni. Po posegu dobi žival antibiotik in sredstvo proti bolečinam, psu pa namestimo še zaščitni ovratnik, ki mu preprečuje lizanje rane in trganje šivov.

Kastracija pri večini kužkov in mačkov zmanjša agresivnost, nagon po potepanju in markiranju ter jih ohranja bolj zdrave. Kastracija ne zmanjša igrivosti psa in tudi ne pridnosti mačkov pri lovljenju miši. Tako kot s sterilizacijo psic in mačk, tudi s kastracijo psov in mačkov preprečimo nezaželene brejosti in zmanjšamo število zapuščenih mladičev.

Metka Kropec, dr.vet.med.

Veterinarski center Kropec

Živali in pokanje petard

ŽIVALI IN POKANJE PETARD

Pred nami je del leta, ko med ljudmi vlada posebno praznično vzdušje, za živali pa je lahko to obdobje zelo stresno. Prične se namreč tudi uporaba pirotehničnih sredstev.

Prodaja pirotehničnih izdelkov, katerih glavni učinek je pok, je dovoljena od 19. do 31. decembra, njihova uporaba pa od 26. decembra do 2. januarja.

Veliko naših hišnih ljubljenčkov se zelo boji pokanja petard oziroma pokanja in glasnih zvokov nasploh. Ta strah se lahko z leti tudi stopnjuje in če je kuža že imel slabe izkušnje bo vsak pok zanj velik stres. Psi se ob takšnih dogodkih tresejo, slinijo, grizejo različne predmete, skušajo pobegnit. To jim velikokrat tudi uspe zato je v tem času veliko prometnih nesreč z njihovo udeležbo in izgubljenih živali.

Psi slišijo bolje in bistveno višje frekvence kot ljudje. Slišijo zvoke oddaljene do šest kilometrov in frekvence do 65.000 Hz, ljudje pa do kilometra in pol ter do 25.000 Hz. Tudi zato je dojemanje teh močnih pokov za psa bolj intenzivno in ga močneje prizadene. Psi si seveda izvora teh pokov ne morejo pojasniti in vse to jih močno zbega in prestraši.

Strah zaradi pokanja bo pri naših ljubljencih zagotovo nekoliko manjši, če bomo njihovi skrbniki med pokanjem ostali mirni. Marsikateri kuža bo sčasoma spoznal, da pokanje ne povzroča posledic in bo strah izgubil. Strah brez podlage je za vsak organizem huda obremenitev in zmanjšuje kakovost življenja tako psu kot njegovemu lastniku.

Nekaj nasvetov za omilitev strahu pred pokanjem:

– plašnega psa ne smemo nikoli kaznovati, saj bi s tem njegov strah še povečali.

– med napadom strahu psa ne tolažimo ampak ostanimo mirni in dajmo psu s svojim obnašanjem vedeti, da se ne dogaja nič posebnega.

– ko je kuža sam v hiši, naj bo v prostoru, ki ga je navajen in z možnostjo, da se zateče v kakšen skriti kotiček, kjer se počuti posebej varnega, četudi je to samo pod mizo. Pri sebi naj ima igrače, lahko pustimo tudi prižgan radijski sprejemnik. V času, ko res močno poka pa naj ne bo sam.

– če imamo psa zunaj, mu zagotovimo prostor, kamor se bo lahko skril pred najhujšim hrupom in pazimo, da ne pobegne.

– na sprehod se odpravimo v času, ko je pokanja najmanj in obvezno na povodcu. V času praznikov je res veliko izgubljenih psov, ki brezglavo bežijo pred hrupom.

– posvetujmo se z veterinarjem o pomirjevalih, ki bi bili primerni za našega psa. Na voljo je kar nekaj pripravkov, tako naravnih kot sintetičnih, ki bodo našim ljubljencem pomagali preživeti praznike bolj mirno.

Vsem bralcem želim lepe in mirne božične praznike, v novem letu pa veliko veselja z njihovimi domačimi živalmi.

Metka Kropec,dr.vet.med.

Veterinarski center Kropec

Cepljenje mačk

CEPLJENJE MAČK

Tako kot kužke lahko tudi muce s cepljenjem zaščitimo pred določenimi boleznimi. S cepljenjem v telo vnesemo oslabljenega ali mrtvega povzročitelja bolezni in tako spodbudimo nastanek odpornosti proti določeni bolezni. Telo namreč začne proizvajat protitelesa in je takrat, ko pride v stik z naravnim povzročiteljem, nanj že pripravljeno.

Med najbolj pogoste in nevarne mačje bolezni spadajo mačja kuga (panlevkopenija), mačja levkoza (FeLV), mačji aids (FIV), respiratorni sindrom (prehlad) in steklina.

Mačji mladiči dobijo nekaj protiteles od svoje mame in sicer proti tistim boleznim, ki jih je sama prebolela ali proti katerim je bila cepljena. Nekaj teh protiteles dobijo že v maternici, nekaj pa prve dni s kolostrumom. Količina maternalnih protiteles se v mladičevem telesu po porodu hitro zmanjšuje, zato je potrebno pravočasno spodbuditi njegovo lastno obrambo proti določenim boleznim, in sicer s cepljenjem.

Muca mora biti ob cepljenju zdrava in brez notranjih zajedavcev, zato ji nekaj dni prej damo sredstva proti notranjim zajedavcem. Če je muca ob cepljenju bolna ali okužena s paraziti, se mora njeno telo boriti še proti tem »sovražnikom« in ne uspe v celoti razviti ustreznih protiteles.

Mačke prvič cepimo pri starosti 8-9 tednov s kombiniranim cepivom proti mačji kugi, rinotraheitisu in kalicivirusu. To cepljenje obnovimo čez 4 tedne in nato vsako leto. Gre za najpogostejše infekcijske bolezni mačk, dovzetne so bolj ali manj vse starostne skupine. Mačja kuga je huda, zelo nalezljiva bolezen, ki prizadene v osnovi prebavni trakt, prognoza pa je pogosto slaba. Rinotraheitis (herpes virus) prizadene zgornja dihala, pogoste so sekundarne infekcije. Kalicivirus povzroča infekcije mehkih tkiv ustne votline, prav tako so pogoste sekundarne infekcije.

Proti mačji levkozi lahko muce cepimo prvič pri starosti 10 tednov  in prav tako ponovimo čez 4 tedne in nato vsako leto. Če želimo muco cepiti proti steklini jo prvič cepimo pri starosti približno 4 mesecev in nato obnavljamo vsako leto. Seveda je možno in priporočljivo cepiti tudi starejše muce, če jih kot mladiče nismo. Cepljenje proti levkozi je priporočljivo predvsem za mačke, ki živijo zunaj oziroma pogosto zahajajo ven. Levkoza se namreč prenaša predvsem z ugrizi. Pred cepljenjem proti levkozi vzamemo kri in naredimo hitri test. Z njim ugotovimo, ali je muca že okužena. Če ni, jo cepimo, sicer lastniku svetujemo, da jo ima v stanovanju in s tem prepreči širjenje bolezni. Cepljenje proti steklini ni zakonsko obvezno tako kot pri psih, vendar zelo priporočljivo, predvsem za muce, ki živijo v bližini gozdov. Cepivo proti mačjemu aidsu sicer obstaja, vendar se zaradi hudih stranskih učinkov redko izvaja. Na mestu cepljenja se namreč lahko razvije tumor (fibrosarkom). Tudi ta bolezen se prenaša predvsem z ugrizi, ti pa so še posebej pogosti pri mačkonih, ki se pretepajo okoli. V izogib temu priporočamo kastracijo mačka pred spolno zrelostjo.

Poskrbimo, tudi s cepljenji, da bodo naše živali zadovoljne in zdrave.

Metka Kropec, dr.vet.med.

Veterinarski center Kropec,d.o.o.

Bolhe

Smo v letnem času, ko so bolhe še posebej aktivne in povzročajo živalim in njihovim lastnikom veliko preglavic. Pa jih spoznajmo bolj podrobno.

Bolhe so zunanji zajedavci, ki se hranijo s krvjo svojih gostiteljev. Odrasle bolhe so rdeče-rjave barve, bočno sploščene in vidne s prostim očesom. Imajo tri pare nog in zadnje noge so prilagojene za skakanje. Razvojne oblike bolh so: jajčece, ličinka, buba, odrasla bolha. Odrasla bolha izleže v življenju do 500 jajčec. Samica izleže na gostitelju (pes, mačka) skupek 20 jajčec, vendar se jajčeca ponavadi skotalijo na tla, v okolje, kjer se žival največ zadržuje. Iz jajčeca se po 2-14 dneh izleže ličinka, ki se hrani z različnimi organskimi snovmi-mrtvimi insekti, iztrebki, rastlinskimi snovmi. V stanovanju se ličinke zadržujejo v razpokah ploščic, parketa, preprogah in drugih tkaninah, saj so občutljive na izsuševanje. Če imajo dovolj hrane se v enem do dveh tednih zabubijo. V stanju bube lahko ostanejo dolgo časa, tudi vso zimo, če v okolju ni primernega gostitelja. Ko buba dobi signal iz okolice (toplota, vibracije, ogljikov dioksid), da je v bližini gostitelj, se izleže odrasla bolha. Odrasla bolha mora čimprej poiskati gostitelja, saj se mora v enem tednu nahraniti s krvjo, sicer ne preživi. Potem lahko med dvema hranjenjema mine tudi do dva meseca oziroma celo eno leto. Šele ko odrasla bolha piči žival in sppije kri, lahko začne leči jajčeca.

Odraslih bolh na psu ali mački, razen ob večji invaziji, ne vidimo. Najlaže jih opazimo na delu hrbta nad repom. Tam razmaknemo dlako in če je bolh več, bomo videli kako bodo odskočile. Na živali najlaže opazimo drobne črno-rjave pikice-bolšje iztrebke. Najbolje je pogledati kožo v dimljah, pod pazduho ali na trebuhu, kjer ni toliko poraščena in bomo iztrebke lažje opazili. Če nismo prepričani, da gre za iztrebek, ga dajmo na moker papir in če se na papirju raztopi, potem je to bolšji iztrebek. Bolhe z lezenjem med dlako povzročajo živali neugodje, lastniki opazijo, da se pes ali mačka praska in grize. Še večji problem nastane, ko bolha piči žival, ki je občutljiva na snovi v bolšji slini. Na mestu pika se pojavi izpuščaj, kar potem pogosto vodi v alergijsko reakcijo. Mesta pika žival močno srbijo in v nekaj urah lahko s praskanjem in grizenjem nastane velika rana.

Bolhe so tudi vmesni gostitelji trakulje. Če je pes ali mačka okužena s trakuljo, lahko ličinka bolhe požre odrivke trakulje. Odrasla bolha, ki se izleže, nosi razvojne oblike trakulje in če jo poje drug pes ali mačka se okuži s trakuljo. Bolhe lahko prenašajo tudi za človeka nevarno bolezen- kugo, ki jo povzroča bakterija Yersinia pestis.

Pri zatiranju bolh velja pravilo, da kdor bo bolj vztrajen, tisti bo zmagal. Zatiranje bolh mora biti sistemsko. To pomeni uničevanje razvojnih oblik (okolje) in odraslih bolh (žival). Za zatiranje lahko uporabimo ampule, katerih tekočino stisnemo psu ali mački na kožo, na področje vratu. Na vrat nanesemo zato, da se žival ne more lizati po mestu nanosa. Na razpolago so še ovratnice, pršila, šamponi. Nekateri preparati uničujejo samo bolhe, večina pa je kombiniranih in delujejo proti bolham, klopom, nekateri tudi proti garjam in nekaterim notranjim zajedavcem. Dobijo se tudi preparati, ki delujejo na razvojne oblike bolh.

Seveda je najboljše preprečevati, zato svetujemo, da svojim živalim skozi vse leto dajete sredstva proti bolham. Ko se te nadležne živalice enkrat naselijo v naše stanovanje, imamo veliko več dela in stroškov z odpravljanjem, kot je enkrat mesečno nanos sredstva proti zunanjim zajedavcem.

Metka Novak, dr.vet.med. Veterinarski center Kropec

Dilatacija in torzija želodca

Dilatacija želodca s torzijo je vedno zelo resno stanje, ki ogroža življenje živali. Potek bolezni je zelo hiter in se pogosto konča s smrtjo psa, če mu ne nudimo pomoči.

Pri dilataciji (razširitvi) se želodec napolni z zrakom in pritiska na ostale organe v trebušni votlini. Pritiska tudi na trebušno prepono, kar psu otežuje dihanje. Tako napihnjen želodec stisne žile v trebuhu kar preprečuje vračanje krvi v srce. Želodec napolnjen z zrakom se tudi hitro zasuče okoli svoje osi (torzija), prekine dotok krvi in želodec začne odmirat. V zasuk je zajeta tudi vranica, prekinjen je krvni obtok vranice, ki se močno poveča in prav tako začne odmirat. Porušena je celotna preskrba s krvjo in stanje živali se začne hitro slabšati. Vzrokov za nastanek dilatacije in torzije želodca je več oziroma gre ponavadi za skupek večih dejavnikov. Pomemben dejavnik je pasma psa oziroma genetska predispozicija, saj se pri določenih pasmah (nemška doga, weimaranec, bernardinec, irski seter, novofundlandec, bernski planšarski pes, nemški ovčar…) ta sindrom pojavlja pogosteje. Gre predvsem za velike pse, z globokim in ozkim prsnim košem. Dvakrat pogosteje se pojavlja pri samcih, pri psih starejših od 7 let, pri zelo temperamentnih, nervoznih psih. Pomemben dejavnik je tudi prehranjevanje, saj do dilatacije z zasukom pogosteje prihaja pri psih, ki so hranjeni enkrat na dan, ki zelo na hitro pojedo obrok in pogoltnejo tudi veliko zraka. Ravno požiranje zraka in nezmožnost njegovega normalnega izločanja, naj bi bil glavni vzrok dilatacije, ki lahko vodi v torzijo želodca. Do dilatacije in zasuka želodca pride ponavadi takoj po hranjenju, še posebej, če je pes takoj po hranjenju zelo fizično aktiven.

Najbolj očiten znak dilatacije želodca pri psu je napihnjen trebuh, pes poskuša bruhati vendar izbruha zelo malo ali nič. Je nemiren, prestrašen, se slini, kaže znake močne bolečine v trebuhu in hitro, plitko diha. Če poleg dilatacije nastopi še torzija, postanejo sluznice psa blede, pulz pa je hiter in šibek saj je žival v šoku. Takšno stanje se vedno konča s smrtjo, če živali ne nudimo takojšnje veterinarske pomoči. Žal je tudi ob pravilnem in hitrem ukrepanju prognoza pogosto dokaj slaba.

Prva pomoč pri takšnem stanju je sprostitev zraka iz želodca s punkcijo ali sondiranjem, s čimer psu olajšamo dihanje saj se zmanjša pritisk na trebušno prepono. Pomembna je tudi terapija šoka z nadomeščanjem tekočin. Ko psa stabiliziramo, opravimo rentgensko slikanje, da se prepričamo o prisotnosti torzije. V primeru, da gre za torzijo, psa operiramo, želodec namestimo v pravilen položaj in ga prišijemo na trebušno steno (gastropeksija). Če tega ne bi storili, bi se v 75-80% primerih torzija ponovila. Pogosto je potrebno odstraniti vranico, saj zaradi stisnjenih žil hitro postane nekrotična in odmira, vendar lahko pes tudi brez vranice normalno živi. Ni nujno, da se dilatacija želodca vedno konča s torzijo, vendar pa je skoraj vsaka torzija posledica dilatacije.

Za zmanjšanje tveganja za pojav dilatacije želodca s torzijo lahko nekaj naredijo tudi lastniki psov. Pse velikih pasem, ki so predisponirane za pojav te bolezni naj ne bi hranili samo enkrat na dan ampak večkrat in sicer iz posode, ki je postavljena na tla in ne na kakšna višja mesta. Voda naj ne bo na razpolago takoj po hranjenju, prav tako se izogibajmo večjim aktivnostim s psom eno uro pred in dve uri po hranjenju. Morebitne spremembe hrane naj bodo postopne. Dovzetni psi naj jedo sami v mirnem okolju. Preventiva dilatacije želodca s torzijo je tudi poznavanje simptomov te bolezni, saj lahko lastniki psov s pravočasnim ukrepanjem naredijo zelo veliko za boljši izid zdravljenja.

Na kratko: dilatacija želodca s torzijo je akutno stanje, ki ogroža življenje psa in ponavadi prizadene pse velikih pasem, z globokim, ozkim prsnim košem, starejše od 2 let. Brez hitre in ustrezne pomoči se večinoma konča za psa usodno. Upoštevanje določenih priporočil glede preventive, poznavanje simptomov ter hitro ukrepanje v primeru pojava dilatacije želodca s torzijo lahko vašemu kosmatincu ali kosmatinki rešijo življenje.

Metka Novak, dr.vet.med. Veterinarski center Kropec