Tumor mlečne žleze

Tumorji mlečne žleze so najpogostejše novotvorbe pri nesteriliziranih psicah. Lahko so majhni vozliči ali pa večje, agresivne tvorbe, ki metastazirajo. Lahko se pojavijo tudi pri moških živalih.

Najpogosteje se tumorji mlečne žleze pojavljajo pri psicah starih med 5 in 10 let, ki niso sterilizirane. Lahko se pojavijo tudi pri psicah mlajših od 2 let, vendar se to zgodi redkeje, sploh, če je bila psica sterilizirana. Tumor mlečne žleze lahko prizadene tudi moške živali. Prognoza je pri njih ponavadi dokaj slaba, saj gre večinoma za zelo agresivne oblike tumorjev.

Sterilizacija bistveno zmanjša možnosti, da psica zboli za rakom na mlečni žlezi, še posebej če je sterilizirana pred prvo gonitvijo. Pri takšnih živalih je verjetnost, da zbolijo za rakom na mlečni žlezi 0,05%, če so sterilizirane po prvi gonitvi je verjetnost 8%, po drugi gonitvi se ta verjetnost dvigne že na 26% in tako naprej. Gre za vpliv hormonov, predvsem estrogena in progesterona, ki ga s sterilizacijo zmanjšamo, saj odstranimo žleze, ki ju proizvajajo.

Poznamo različne oblike tumorjev mlečne žleze pri psicah, približno polovica je benignih in polovica malignih. Benigni so manj nevarni, imajo jasno izražene robove oziroma meje in rastejo počasi. Maligni tumorji ponavadi rastejo hitro in ogrožajo okolno tkivo v katerega se zajedajo. Za natančnejše določanje je potrebno vzorec spremenjenega tkiva pregledati histopatološko in se na podlagi rezultatov tudi odločiti za zdravljenje.

ZNAKI

Tumor mlečne žleze se lahko pojavi kot ena večja masa ali več manjših oteklin. V začetnem stadiju se spremembe v mlečni žlezi zatipajo kot majhne trde bulice pod površino kože, ki hitro rastejo in lahko  v enem mesecu podvojijo svojo velikost. Lahko se pojavijo v kateremkoli mlečnem kompleksu, vendar pogosteje v zadnjih dveh. Znaki malignega tumorja so hitra rast, neenakomerna oblika, čvrsto se držijo kože, lahko krvavijo in celo ulcerirajo. Agresivni tumorji se lahko razširijo na bližnje bezgavke in metastazirajo, najpogosteje v pljuča. Celice tumorja se po telesu prenašajo po limfatičnem sistemu, ki vključuje limfne žile in bezgavke. Pri tumorju mlečne žleze so najpomembnejše aksilarne bezgavke v pazduhi in ingvinalne v dimljah, ki tumorske celice zbirajo in jih odpošiljajo naprej po telesu v organe. Najpogosteje v pljuča, jetra in ledvica. Sčasoma postanejo tumorsko spremenjene tudi bezgavke in sprostijo v obtok še več tumorskih celic.

ZDRAVLJENJE

Ob pojavu tumorskih mas v mlečnem tkivu je indicirana kirurška odstranitev. Če je poseg opravljen v začetnem stadiju bolezni, je tumor v 50% primerov odpravljen. Odstranimo lahko samo tumorsko maso ali tudi del mlečnega kompleksa in področne bezgavke. Nadalje se lahko odločimo za zdravljenje s citostatiki, kemoterapijo ali za radiacijsko terapijo, saj tudi veterinarska onkologija hitro napreduje. Najvažneje in prognostično najugodneje pa je čimprejšnje ukrepanje z odstranitvijo tumorja. Odstranjen tumor pošljemo v patohistološko preiskavo, da ugotovimo za kakšen tumor gre in stopnjo invazivnosti tumorja. Če se tumor znova pojavi, se ponavadi odločimo za odstranitev celotne mlečne žleze, še prej pa opravimo rentgensko slikanje pljuč, da izključimo morebitne metastaze. Če so metastaze prisotne je operacija nesmiselna saj živali povzročamo samo še dodatno trpljenje.

Tumor mlečne žleze je pri psicah pogosto obolenje, ki pa ga lahko uspešno pozdravimo, če tumor pravočasno odkrijemo in odstranimo. Je edini tumor, ki ga lahko skoraj v celoti preprečimo in sicer s pravočasno sterilizacijo psice, se pravi pred prvo gonitvijo ali vsaj zgodaj v mladosti psice. Nesteriliziranim, starejšim psicam naj lastniki večkrat pretipajo trebušček in ob morebitnih zatrdlinah ali drugih spremembah na mlečni žlezi obiščejo veterinarja.

Metka Novak

Staranje psa

Staranje psa prinese s sabo spremembe, ki jih moramo pričakovati in psu pomagati, da se na te spremembe čim lažje prilagodi.

Ne samo med pasmami, tudi med psi iste pasme obstajajo razlike v hitrosti staranja. Načeloma velja, da se psi večjih pasem hitreje postarajo in dosežejo nižjo življenjsko starost kot psi majhnih in pritlikavih pasem. Vendar je veliko odvisno od vsakega posameznega psa, njegove genetske predispozicije, prehrane in načina življenja.

Spremembe v potrebi po hrani

S staranjem se metabolizem upočasni, pes je tudi manj aktiven in potrebe po kalorijah se zmanjšajo.  Če psa še vedno hranimo tako kot v njegovi mladosti, obstaja velika verjetnost, da se bo zredil. Hrano pri starejših psih je potrebno prilagoditi, saj potrebujejo več vlaknin in manj maščob. Priporočljivo je tudi dodajanje vitaminskih pripravkov.

Spremembe kože in dlake

Tudi psi z leti postanejo sivi, predvsem posivi dlaka okoli smrčka in oči. Tudi koža ni več tako elastična, postane suha in tanka ter bolj podvržena poškodbam in različnim spremembam, tudi tumorjem, ki so ponavadi benigni.

Spremembe mobilnosti

Z leti postanejo psi manj aktivni, pogosto jih mučijo tudi vnetja sklepov-artritisi. Težko hodijo po stopnicah ali skočijo v avto, pozimi so radi na toplem. Tudi mišice počasi uplahnejo, ker se kuža manj giblje, kar pa posledično še otežuje gibanje in tako se znajdemo v začaranem krogu. Priporočljivo je, da se kuža kljub starosti redno giblje, seveda pa aktivnosti prilagodimo njegovim zmožnostim. Pri težavah s sklepi je priporočljivo dodajanje preparatov s hondroitinom in glukozaminom.

Bolezni zob

Že pri starosti 3 let ima 80% psov določene težave z zobmi ali dlesnimi, zato so bolezni ustne votline najpogostejša sprememba, ki jo opazimo pri starejših psih. Veliko lahko naredimo s preventivo, se pravi z rednim čiščenjem zob doma in pri veterinarju.

Zmanjšana motiliteta črevesja in zaprtje

S starostjo se gibanje-motiliteta črevesja upočasni kar pogosto pripelje do zaprtja. Še posebej rado se to zgodi pri psih, ki jih ob odvajanju blata boli, zaradi vnetih analnih žlez ali kolčne displazije. K zaprtju pripomore še zmanjšana aktivnost psa in nepravilna prehrana. Starejšemu psu nikakor ne dajemo kosti in hrano prilagodimo njegovim letom. Na voljo imamo tudi tovarniško pripravljeno hrano, ki jo kupimo pri veterinarju in je namenjena prav starejšim psom.

Slabše delovanje imunskega sistema

Ker pri starejšem psu imunski sistem slabše deluje, se njegovo telo težje bori proti različnim boleznim. Zato je pomembno, da pri starejših psih ne pozabimo na cepljenja s katerimi lahko določene bolezni preprečimo.

Slabše delovanje srca, pljuč, ledvic

Z leti začne srce delovati slabše in prečrpa manj krvi kot nekoč, tudi pljuča izgubljajo kapaciteto, kri je manj oksigenirana. Tudi ledvica delujejo slabše zaradi sprememb na samih ledvicah ali posledično zaradi slabšega delovanja srca, ki tudi ledvicam pošilja manj krvi.

Inkontinenca

Tudi pri psih se v starosti lahko pojavi neželeno uhajanje urina, t.i. inkontinenca. Predvsem pri starejših, steriliziranih samicah lahko opazimo uhajanje manjših količin urina med spanjem ali počivanjem. Vendar se inkontinenco v večini primerov lahko uspešno zdravi.

Povečanje prostate

Pri nekastriranem psu, starem več kot 8 let, obstaja zelo velika verjetnost za bolezni prostate. Ponavadi gre za benigno povečanje, ki pa lahko živali povzroča velike težave pri uriniranju in odvajanju blata. Bolezni prostate lahko uspešno preprečujemo s kastracijo psa.

Slabši vid in sluh

Z leti opešata tudi vid in sluh, vendar ju kuža nadomesti z dobrim vohom, ki ga ponavadi spremlja do konca življenja. Počutje starejšega psa je velikokrat odvisno od dnevne forme, k temu pripomore tudi občutljivost na vreme.

Staranje je normalen, naraven proces in še zdaleč ni razlog, da pes postane odpadno železo ali da ga obravnavamo kot bolnika. Naša skrbna, ljubeča nega, redne kontrole pri veterinarju in naš poseben občutek zanj, pomagajo našemu ljubljencu, da ostane kolikor dolgo je to mogoče, zdrav in vesel.

Metka Novak, dr.vet.med.
Veterinarski center Kropec

Spolni ciklus psice

Psice spadajo med diestrične živali, pri katerih se estrus (gonjenje, pojatev) pojavlja dvakrat letno, ponavadi spomladi in jeseni.

Celoten spolni ciklus traja torej okrog šest mesecev, sama pojatev pa približno tri tedne. Spolno zrelost psičke dosežejo med 4. in 18. mesecem življenja, pri tem igrata veliko vlogo predvsem pasma in prehrana živali. V povprečju pa psičke spolno dozorijo med 6. in 8. mesecem starosti. Prve gonitve so lahko manj izrazite, izcedka je lahko zelo malo in ga niti ne opazimo. Psice, ki so plodne pa se lahko pri tej starosti že obrejijo, kar pa je za njihov organizem veliko prezgodaj, saj duševno in telesno še niso povsem razvite. Po slovenskih kinoloških standardih morajo biti psice in psi ob prvi paritvi stari najmanj 18 mesecev, za vzrejo pa jih lahko „uporabljamo“ do dopolnjenega osmega leta starosti.

Spolni ciklus pri psici razdelimo v štiri obdobja, in sicer predgonjenje (proestrus), pravo gonjenje (estrus), obdobje, ki sledi pravemu gonjenju (diestrus) ter čas, ko žival ni spolno aktivna (anestrus). S starostjo lahko postanejo gonjenja redkejša in neredna, vendar spolni ciklus ne presahne vse do smrti psice.

Proestrus. V tej fazi na jajčnikih začno zoreti jajčeca, zaradi povečane koncentracije hormona estrogena. To fazo spremljajo spremembe v velikosti spolovila, krvav izcedek, pogosto uriniranje, neješčnost, nemirnost ter spremenjeno obnašanje. Ta faza navadno traja 9 dni, lahko tudi manj ali več. V tem času samica privlači samce, ne pusti pa se zaskočiti. Vzreditelji so posebej pozorni na pojav krvavega izcedka iz nožnice, saj 12.-14. dan po začetku izcedka ponavadi pričakujemo parjenje. Pomagamo si lahko tudi z odvzemi brisov nožnice, ki so popolnoma neboleči, z njimi pa gledamo celice nožnice, ki nam dajo pomembno informacijo o fazi ciklusa. Ta metoda se lepo dopolnjuje z odvzemom krvi in določanjem koncentracije progesterona v serumu, ki je pokazatelj nastopa ovulacij. Natančna določitev nastopa ovulacije je še posebej pomembna za lastnike, ki svoje psice parijo v tujini.

Estrus. V tej fazi se začno iz jajčnika sproščati zrela jajčeca. Nožnični izcedek pojenja in preide iz rdečkastega v bolj prozorno sluz in zunanje spolovilo postane manj nabreklo. Psica kaže t.i. privolitveni refleks in dovoli zaskok samca. Samo v tej fazi je možna fertilizacija-osemenitev in posledično brejost. Ovulacija običajno nastopi drugi dan estrusa, estrus pa traja v povprečju štiri do osem dni.

Diestrus. V tem času psica ne dovoli več zaskoka, sramnica se skrči na normalno velikost. Diestrus traja pri psicah od 58 do 63 dni (kolikor traja povprečna brejost) in 60-100 dni pri nebrejih psicah. Ne glede na to ali je psica obrejena oziroma ali smo jo parili ali ne, progesteron, ki je pokazatelj da je prišlo do ovulacij, ne pa tudi pokazatelj dejanske brejosti, ostane na višjem nivoju. Ker je tako hormonski profil enak pri brejih in nebrejih psicah, se lahko pri nebrejih pojavi t.i. psevdogravidnost ali navidezna brejost, ki je posebnost kanidov.

Anestrus. Anestrus je faza spolnega mirovanja, ki traja približno štiri mesece. To je tudi čas primeren za sterilizacijo psičke, če ne želite mladičev. Če je psička že spremenila obnašanje oziroma ima krvav izcedek, je ne bomo sterilizirali, saj je možnost zapletov bistveno večja. Če ste odločeni, da ne želite legel, svetujemo, da se za sterilizacijo psičke odločite pred njeno spolno zrelostjo, se pravi okoli petega, šestega meseca starosti, če je psica starejša pa v času spolnega mirovanja, anestrusa.

Metka Novak, dr.vet.med.
Veterinarski center Kropec

Prihod novega kužka (2)

Prehrana

Za mladega psa je potrebno izbrati kvalitetno hrano. Več kot 70% pacientov, ki poiščejo pomoč v veterinarski ambulanti, ima težave povezane s prehrano.

Skrbniki mladih psov morajo biti pozorni na pravilno hranjenje. Pomembna je pravilna izbira vrste hrane, kakovost hrane, ustreznost hrane glede na starost psa, pravilno razmerje hranilnih snovi… Nepravilnosti pri hranjenju povzročajo prebavne motnje, nepravilen razvoj okostja, bruhanje, driske, hujšanje ali prekomerno težo.

Pri kakovostni tovarniško pripravljeni hrani za mladiče dodajanje vitaminskih in mineralnih pripravkov ni potrebno. Posebna previdnost velja pri kalciju. Kalcij je seveda potreben za razvoj zdravega kostnega tkiva, vendar so raziskave pokazale, da je prevelika količina kalcija v hrani mladičev razlog za nepravilen razvoj sklepnih hrustancev, ta pa povzroča deformacije kosti ramenskih, komolčnih in kolčnih sklepov.  Prednost tovarniško pridelane hrane je tudi preprečevanje prekomerne telesne mase mladiča, kar ima pomemben vpliv na klinični pojav kolčne displazije. Za psa niso primerni ostanki človekove hrane, začimbe, čokolada, surova drobovina, surove ribe in meso, ki ni neoporečno. Kosti niso prehrana, temveč se kuža z njimi igra in krepi žvekalne mišice. Kuža mora imeti vedno na voljo svežo vodo, v vročini in mrazu jo je potrebno večkrat dnevno zamenjati. Pri starosti 10-12 tednov mladiček potrebuje 3 do 4 obroke dnevno, zelo priporočljivo je, da tudi pri odraslem psu obdržite režim hranjenja dvakrat dnevno, po hranjenju naj kuža nekaj časa počiva. Pri velikih pasmah lahko pride pri pretirani aktivnosti s polnim želodcem do zasuka le-tega, kar je običajno lahko usodno.

Za nagrajevanje namesto živil s sladkorjem uporabljajte pasje piškote, vitaminske dražeje, pasjo čokolado, sušene vampe, koščke sira ali hrenovke. Priboljšek se mora razlikovati od hrane, za količino priboljška pa je obrok hrane potrebno zmanjšati.

Zdravje

Prva naloga novega skrbnika je odpravljanje notranjih (gliste, trakulja) in zunanjih zajedavcev (bolhe, uši, klopi…). Odpravljanje glist je zelo pomembno, še posebej za mladička, ker lahko notranji zajedavci povzročijo resne poškodbe sluznice prebavil, zmanjšujejo apetit in izkoristek hrane, lahko pa celo zaprejo črevo in povzročijo pogin. Gliste in trakulje izločajo strupe, ki napadajo živčni sistem in povzročajo bolezni jeter. Glistavi mladiči zaostanejo v rasti in čutijo posledice zajedavcev vse življenje. Sicer pri odraslih psih notranje zajedavce odpravljamo 3x letno, obvezno pa pred vsakim cepljenjem oziroma pred drugimi posegi.

Cepljenje proti nalezljivim boleznim (pasja kuga, parvoviroza, kužno vnetje jeter, kužni kašelj in leptospiroza) naj bi bilo prvič opravljeno v leglu, med 6. in 8. tednom starosti. Ponoviti ga je potrebno čez en mesec in nato vsako leto. Po tretjem mesecu starosti mladička (v razmaku 3 tednov od cepljenja proti nalezljivim boleznim) cepimo proti steklini. Ob prvem cepljenju proti steklini dobi tudi obvezen dokument – evropski potni list, ki služi za evidenco vseh cepljenj in za prehod državne meje. Vsi psi rojeni po 1.1.2003 morajo biti označeni z mikročipom, označitev, ki jo lahko opravi le veterinar, pa je potrebno opraviti najkasneje ob cepljenju proti steklini.

Metka Novak, dr.vet.med.
Veterinarski center Kropec, d.o.o.

Prihod novega kužka

Pridružil se nam je nov družinski član, mali kuža. O izbiri psa in odgovornosti, ki jo ta odločitev prinaša bomo še govorili, danes pa se posvetimo prihodu psa v naš dom in pomembnih stvareh v njegovih prvih tednih v novem domu.

Naj bodo izkušnje le dobre

Prvi tedni v novem domu so izredno pomembni: pred seboj imate testo, v katero se vtisnejo dobre in slabe izkušnje, ki se jih kuža ne bo nikdar več znebil. Nadaljuje se obdobje socializacije pa tudi habituacije. Naj bodo torej izkušnje le dobre. Mladička ne obremenjujte z radovednimi obiski znancev in sorodnikov, naj ne bo igrača za otroke. Pustite mu čas, da se navadi na novo okolico. Tako kot dojenček tudi mladiček relativno veliko spi, ko pa je buden, je zelo dejaven in mu je potrebno najti prijetne zaposlitve in vedno le prijazna srečanja z drugimi ljudmi in živalmi. Prve tedne ga ne puščajte predolgo samega, od rojstva še ni bil sam. Predvsem ponoči naj bo blizu vas, da ga boste lahko odnesli ven na potrebo. Čez dan naj bo v začetku v hiši, pustite mu prižgan radio, igračke in kakšno žvečilno palico, ko odidete od doma. Navajanje na nove šume naj se prične takoj, vendar postopno. Vsak nenaden ropot, pok petarde, sesalec, preglasen radio lahko ostane v spominu kot znak za alarm in se ga bo zbal vsakič tudi kot odrasel pes.

Življenjska obdobja psa

Pri psu se vsi življenjski procesi odvijajo približno sedemkrat hitreje kot pri človeku, vendar je staranje in dozorevanje močno pogojeno s pasmo. Psi večjih pasem odrastejo znatno pozneje kot psi malih pasem, medtem ko je življenjska doba slednjih praviloma daljša. Do drugega tedna starosti je edino delujoče pasje čutilo nos, s katerim mladič zaznava materin vonj in posebne vonjave, feromone, ki ga privlačijo. V času med drugim in tretjim tednom začne sprejemati zunanje dražljaje, nato pa nastopi pomembno obdobje vtisnjenja (3.-8. teden) in socializacije ( 4.-15. teden). Pozitivni ali negativni vtisi, ki jih dobi v tem času, spremljajo psa skozi celo življenje, zato je ta čas vreden posebne pozornosti tako pri vzreditelju kot pri novem skrbniku. Vsi strahovi, slabe izkušnje z ljudmi, otroci, glasovi, šumi, poki, srečanja z drugimi psi, vse to se bo kužku neizbrisno vtisnilo v spomin in vplivalo na njegovo vedenje v času celega življenja. Pasja puberteta traja do spolne zrelosti, pri samcih to pomeni dviganje noge pri uriniranju, pri samičkah pa prvo gonitev.

Namestitev

Vaš kuža je malo družabno bitje, ki se je pravkar ločilo od bratov in sestric v leglu, zapustilo je varno mamino naročje. Z nakupom ste prevzeli odgovornost, da mu vsaj del domačega krdela nadomestite vi in vaša družina. Med igro in prijetnimi izkušnjami naj počasi spoznava novo okolje.  Če je pesjak v času lastnikove odsotnosti (predvsem zaradi varnosti kužka) nujno zlo, naj ima v njem igrače, kost, posušeno uho za žvečenje, vodo, navajanje nanj pa naj bo postopno. Preden gre kuža v pesjak naj bo deležen temeljitega sprehoda. Kot poudarjajo strokovnjaki, je osamitev za psa ena največjih kazni, zato mu omogočite dostop do njegovega „krdela“, ko je družina doma.
Metka Novak, dr.vet.med.
Veterinarski center Kropec, d.o.o.

Premiki hišnih živali

V tokratnem članku pa nekaj besed o premikih hišnih živali po ozemlju Evropske unije in iz tretjih držav v Evropsko unijo.

Kot hišne živali se štejejo psi, mačke, beli dihurji, nevretenčarji (razen čebel in rakov), okrasne tropske ribice, dvoživke, plazilci, ptice (razen perutnine), glodalci in domači kunci.

Nekomercialni premiki

Nekomercialni premik hišne živali pomeni premik živali, ki spremlja lastnika na potovanju in se bo skupaj z njim vrnila v matično državo.

Za nekomercialne premike psov, mačk in belih dihurjev med državami članicami (razen za vnos živali v Veliko Britanijo, Irsko, Švedsko in Malto, kjer veljajo posebne zahteve) mora biti žival cepljena proti steklini, kar veterinar potrdi v EU potnem listu, ki mora spremljati hišno žival . Poleg tega mora biti žival označena z mikročipom ali jasno čitljivim tetoviranim znamenjem. Označevanje s tetoviranjem je v državah članicah dovoljeno v času prehodnega obdobja, do 3.7.2011, razen v Združenem kraljestvu in na Irskem, kjer že zdaj zahtevajo označevanje z mikročipi. Pravila, ki veljajo za nekomercialne premike hišnih živali med državami članicami, veljajo tudi pri potovanjih oziroma iz naslednjih držav: Andore, Islandije, Lihtenštajna, Monaka, Norveške, San Marina, Švice in Vatikana.

Slovenija dovoli vstop živalim iz držav članic EU, ki so mlajše od treh mesecev in niso cepljene proti steklini, če jih spremlja potni list in so bile na kraju skotitve brez stikov z divjimi živalmi ali če so v spremstvu mater, pri katerih še sesajo.

Zahteve glede stekline veljajo za pse, mačke in bele dihurje, za ostale hišne živali pa ni posebnih zahtev glede stekline in velja, da morajo imeti veljavno zdravstveno spričevalo in biti označene.

Živali, ki prihajajo iz tretjih držav morajo izpolnjevati naslednje pogoje: žival mora biti starejša od treh mesecev, cepljena proti steklini, označena z mikročipom ali jasno čitljivim tetoviranim znamenjem, spremljati pa jo mora zdravstveno spričevalo-eu veterinarski certifikat za nekomercialne premike iz tretjih držav z vpisanim mikročipom.

Živali, ki se ponovno vračajo na območje EU, morajo izpolnjevati pogoje, ki veljajo za nekomercialne premike med državami članicami.

Vnos hišnih živali na območje EU za nekomercialne premike je dovoljen preko vseh mejnih prehodov, kjer opravljajo kontrolo carinski organi. Carinski organi dovolijo vnos, če živali ni več kot pet, živali spremlja lastnik ali druga pooblaščena oseba, so ustrezno označene in izpolnjujejo zdravstvene zahteve in zahteve glede cepljenja proti steklini, kar je zapisano v potnem listu oziroma veterinarskem certifikatu za nekomercialne premike hišnih živali.

Komercialni premiki

Komercialni premik živali pomeni uvoz oziroma vnos živali na teritorij EU z namenom prodaje živali. Večinoma so pogoji za pse, mačke in bele dihurje enaki kot pri nekomercialnih premikih. Žival mora biti starejša od treh mesecev, cepljena proti steklini in označena z mikročipom. Če gre za premik znotraj EU jo spremlja še EU potni list z vpisanim mikročipom in TRACES spričevalo, če gre za uvoz iz tretje države pa EU veterinarski certifikat za komercialne premike iz tretjih držav z vpisanim mikročipom.

Na tem mestu bi rada opozorila, da se velikokrat zgodi, da ljudje zaradi nepoznavanja predpisov ter nevednosti in „sreče“ na carini, preko meje iz tretjih držav pripeljejo žival brez ustreznih dokumentov, cepljenja oziroma označitve. Ko želijo to žival pri nas prijaviti, pa za te nepravilnosti avtomatično izve inšpekcijska služba, saj je tako urejen sistem registracije živali. Bodite pozorni, ko se odpravljate po novega ljubljenčka izven meja EU in se prej dobro pozanimajte kakšne pogoje mora žival izpolnjevati za prihod v EU. Za pomoč in več informacij se lahko obrnete tudi na našo službo.

Metka Novak,dr.vet.med.
Veterinarski center Kropec

Pasja prehrana

Za razumevanje prehranjevalnih potreb psa, moramo poznati vsaj osnove prehranjevanja divjih mesojedov-karnivorov. Ko divji mesojedi ujamejo plen, ga požrejo skupaj s kožo, dlako, kostmi in drobovjem. Najprej raztrgajo plen in požrejo drobovino skupaj s črevesno vsebino, ki je vir vitaminov. Šele potem se lotijo mesa, s katerim dobijo kvalitetne beljakovine, maščobe pa so vir energije. Kri in kosti so bogate z mineralnimi snovmi. Dlaka in koža pa kot balast uravnavata in spodbujata prebavo.

Pes potrebuje v hrani naslednje hranilne snovi: beljakovine, maščobe, ogljikove hidrate, vlaknine, vitamine, rudninske snovi in vodo. Količina popite vode znaša v povprečju 50-70 ml na kilogram telesne teže na dan.

Beljakovine v organizem prinašajo aminokisline, ki so sestavni del beljakovin. Še posebno pomembnih je 10 osnovnih aminokislin, ki jih organizem sam ne more proizvajati.

Maščobe so vir energije in toplote, v telesu pa so sestavni del celičnih membran, ovojnic živcev in žolča. Če jih primanjkuje, se pojavijo težave s kožo (suha, luskinasta koža, izpuščaji).

Ogljikovi hidrati se pretvarjajo v toploto in energijo, odvečni del pa se pretvori v maščobo, ki se naloži v telesu.

Vlaknine so pomembne, ker pospešujejo potovanje hrane po črevesju, prebava poteka lažje, vsrkavajo pa tudi strupene stranske produkte in psu dajejo občutek sitosti.

Vitamini povečujejo odpornost, pospešujejo rast in omogočajo nemoteno delovanje žlez in živčevja.

Od rudninskih snovi sta najbolj pomembna kalcij in fosfor za tvorbo in razvoj kosti. Ostali pomembni minerali pa so še železo, baker, kalij, magnezij, natrij, klor, mangan, kobalt in cink.

Psa lahko hranimo z industrijsko pripravljeno hrano ali jo pripravimo sami doma. Danes lahko izbiramo med številnimi blagovnimi znamkami briketirane ali konzervirane hrane za naše ljubljenčke. Žal vsa hrana, ki jo proizvajalci tudi zelo uspešno oglašujejo, ni kakovostna. Vsebuje  visoke količine soli, aditivov, barvil in konzervansov, ki naredijo hrano privlačno na pogled, okusno in je žival zelo veliko poje, tako da jo moramo pogosteje kupovati, izkoristek te hrane pa je slab. Veterinarji priporočamo pripravljeno hrano določenih preverjenih znamk, ki jih lahko dobite v specializiranih trgovinah in pri veterinarjih. Lahko pa hrano pripravljamo tudi sami, vendar je takrat potrebno biti še posebej pozoren, da v takšni prehrani psu določenih hranilnih snovi ne primanjkuje.

Obrok mora vsebovati beljakovine (mišičevje, drobovina, hrustanec, kite, mleko in mlečni izdelki, če jih žival dobro prenaša, jajca), ogljikove hidrate (testenine, riž, zdrob, ovseni kosmiči, zelenjava) in maščobe (rastlinska olja in živalske maščobe). Če psa hranimo z doma pripravljeno hrano, je priporočljivo dodajat vitaminsko mineralne pripravke. V prehrano lahko dodajamo tudi sadje, če ga žival dobro prenaša.

Psa hranimo vedno na istem mestu, tla naj bodo iz materiala, ki se lahko čisti. Lahko jih tudi obložimo s časopisnim papirjem, ki ga zamenjamo. Posoda naj bo kvalitetna, takšna, da se da dobro oprati in da ne drsi po podlagi.

Odraslega psa hranimo enkrat do dvakrat na dan, predvsem pri večjih pasmah je bolj smiselno  hrano razdeliti na dva obroka, saj s tem zmanjšamo možnost zasuka želodca. Količino hrane prilagodimo starosti, velikosti, teži, kondicijskemu stanju, okolju kjer prebiva, fizični aktivnosti. Če uporabljamo tovarniško pripravljeno hrano, je najbolje, da se držimo navodil proizvajalca. Drugačna pravila prehrane veljajo za breje in doječe psice, mladiče po odstavitvi, odraščajoče mladiče, starejše pse. Vsako starostno obdobje zahteva hrano, ki ustreza obdobju oziroma potrebam organizma. Za pomoč in nasvet se obrnite na vašega veterinarja.

Metka Novak, dr.vet.med.
Veterinarski center Kropec

Popuščanje srca pri psih

Srce je izjemen stroj, sposoben neprekinjenega delovanja več desetletij.
Je črpalka, ki potiska kri iz/v mrežo krvnih žil po vsem telesu. V bistvu gre za dve črpalki, levo in desno stran srca. Desna stran je manjša in sprejema kri iz telesa ter jo pošilja v pljuča, kjer se napolni s kisikom. Leva stran je večja, sprejema oksigenirano kri iz pljuč in jo pošilja naprej po telesu. Ta cikel se tekom življenja neprestano ponavlja.

Popuščanje srca nastopi, ko srce ni več sposobno prečrpati kri v takšnem obsegu in s takšnim pritiskom v pljuča in/ali telo kot normalno. Ko se zmanjša iztok krvi iz srca, se relativno poveča dotok krvi v srce, kar poruši pritisk v krvnih žilah in okolnih tkivih. Ko je pritisk povečan, tekočine izstopajo iz žil in zalivajo okolna tkiva. V začetnih stadijih srčnega popuščanja je pasje telo še sposobno kompenzirati slabše delovanje srca. Krvne žile v telesu se skrčijo in povzročijo povečan upor toku krvi, srčni utrip se poveča, aktivirajo se mehanizmi, ki povzročijo zadrževanje natrija in vode v telesu. Vse skupaj vodi v povečanje krvnega pritiska, ki zagotavlja normalno cirkulacijo krvi. Postopoma pa lahko ta povečan krvni pritisk vodi v zadrževanje vode v tkivih in telesnih votlinah. V primeru popuščanja levega dela srca, se tekočina nabira v pljučih in govorimo o pljučnem edemu. Če gre za popuščanje desnega dela srca, se tekočina nabira v v trebušni votlini in ostalih tkivih. Srčno popuščanje, ki ga povzroči degenerativna bolezen zaklopke med desnim atrijem in prekatom prizadene predvsem pse manjših pasem. Psi večjih pasem večkrat obolijo za dilatativno kardiomiopatijo, ko pride do povečanja prekatov in zmanjševanja moči kontrakcije in iztiska krvi iz srca. V obeh primerih so znaki podobni. Ko srce črpa kri s puščajočo zaklopko ali z oslabljeno steno, prečrpa manj krvi v telesna tkiva. Pokažejo se znaki srčnega popuščanja: nezmožnost takšne fizične aktivnosti kot včasih, oslabelost, kašelj, oteženo dihanje, nabiranje vode v telesnih votlinah, padanje v nezavest. Pri diagnozi si pomagamo s poslušanjem srca, radiografijo, elektrokardiogramom, ultrazvokom srca in analizo krvi. Predvsem pri okvarjenih zaklopkah se pri poslušanju s stetoskopom sliši srčni šum, ki ga proizvaja kri, ki se iz prekata vrača nazaj v preddvor.

Srčno popuščanje je progresivna bolezen. Sprememb, ki nastanejo na srcu, se ne da popraviti, z določenimi zdravili pa lajšamo simptome in psu omogočamo dokaj normalno življenje. Z diuretiki odvajamo vodo, ki se nabira v telesu, z vazodilatatorji širimo krvne žile in zmanjšujemo upor proti kateremu srce črpa kri. V določenih primerih se predpišejo zdravila za močnejši krvni utrip in zaviralci kašlja. Pri prehrani pazimo na manjši vnos soli v telo, saj natrij zadržuje vodo v krvnih žilah in tkivih. Priporočajo se tudi omega- 3 maščobne kisline.

Prognoza po odkritju simptomov je velikokrat dokaj slaba, vendar veliko psov ob ustrezni terapiji, preživi tudi več kot 1 leto.

Metka Novak, dr.vet.med.
VcK

Mačja levkoza

Mačja levkoza je nalezljiva virusna bolezen mačk. Povzroča jo virus FeLV (Feline leukemia virus), ki prizadene imunski sistem, nekatere organske sisteme (jetra, ledvica, prebavila, rodila in limfoidno tkivo) in lahko povzroči levkemijo (rak belih krvničk) ter limfosarkome (rak z izvorom v limfnem tkivu).

Bolezen je zelo nalezljiva in tudi pogosta, saj lahko zbolijo mačke vseh starosti, poleg tega pa se pogosto zgodi, da virus ostane precej časa neaktiven (tudi 4 leta in več) ter se tako s pomočjo mačke, za katero ne vemo, da je okužena, uspešno širi. Z virusom mačje levkoze se lahko okužijo mačke moškega in ženskega spola, ponavadi mlajše, stare 1-5 let. Veliko virusa se nahaja v slini, nosnem izcedku, urinu, iztrebkih in mleku okuženih živali. Tako je možnosti prenosa virusa iz ene mačke na drugo veliko, največ preko ugriznih ran, pri parjenju in tudi pri hranjenju iz istih posod. Prav tako pride do prenosa virusa iz okužene matere na mladičke in sicer v sami maternici ali medtem, ko jih mama neguje.

Virus vstopi v organizem skozi usta ali ugrizno rano. Razmnožuje se v bezgavkah, preide v kri od tu pa v kostni mozeg in vranico. Ločimo primarno viremijo, v zgodnjem stadiju infekcije. V tej fazi so nekatere mačke z učinkovitim imunskim odgovorom sposobne odpraviti virus iz krvnega obtoka in preprečiti nastanek sekundarne viremije. Običajno se pojavi samo povišana telesna temperatura, povečane bezgavke vratu, neješčnost in slabo počutje, ki traja nekaj dni. Sekundarna viremija je stadij, kjer je virus stalno prisoten v kostnem mozgu in drugih tkivih (solzne in slinske žleze, mehur, bezgavke…). Živali ostanejo okužene do konca življenja. Njihov imunski sistem ni več sposoben obrambe pred infekti, ki so normalno prisotni v okolju, zato pogosto zbolijo za sekundarnimi infekcijami, ki prekrijejo klinično sliko osnovne bolezni.

V zgodnjem stadiju bolezni je značilno, da živali ne pokažejo nobenih kliničnih znakov. Sčasoma, po nekaj tednih, mesecih ali celo letih, se sam zunanji izgled in zdravstveno stanje mačke vidno poslabša ali pa se kaže z občasnimi obolenji, ki jih prebolijo ob podporni terapiji. Najpogosteje opazimo znake, kot so: izguba apetita, počasna izguba telesne teže, nesvetleča dlaka, ki izpada, povečane bezgavke, blede ali vnete dlesni, dolgotrajna driska, spremembe na očeh, abortusi.

Diagnostika bolezni je nemogoča samo na podlagi kliničnih znakov in običajnega pregleda krvi. Na podlagi tega lahko samo posumimo na bolezen, zagotovo  pa jo lahko potrdimo z različnimi laboratorijskimi testi, ki zaznajo specifičen protein znotraj virusa. Danes obstajajo tudi hitri testi, za katere potrebujemo le nekaj kapljic krvi, rezultat pa dobimo v desetih minutah.

Ker je bolezen neozdravljiva, ni specifičnega zdravljenja. Živalim nudimo podporno terapijo in zdravimo morebitne sekundarne infekcije. Lastnikom svetujemo, da imajo FeLV pozitivno mačko v stanovanju, oziroma, da preprečijo stik z drugimi mačkami. Svetujemo tudi sterilizacijo/kastracijo za zmanjšanje možnosti prenosa. Živali je potrebno ponuditi uravnoteženo, kvalitetno hrano in dodatke za dvig odpornosti. Stanje živali naj občasno preveri tudi veterinar.

Proti mačji levkozi obstaja cepivo, s katerim zaščitimo zdrave mačke. Po začetnem, dvakratnem cepljenju, v razmaku 3-4 tednov, nato z vsakoletnim poživitvenim odmerkom vzdržujemo stalno imunost. Cepljenje ni učinkovito pri mačkah z že obstoječo FeLV infekcijo, zato je potrebno prej opraviti test.

Virus mačje levkoze se širi samo med mačkami in ni nevaren za druge živali in ljudi, vendar si je po vsakem stiku z živaljo potrebno umiti roke, saj so lahko tudi zdrave živali vir različnih infektov.

Metka Novak, dr.vet.med.
Veterinarski center Kropec

Mikrosporija

Mikrosporija je kožno (dermatološko) obolenje, ki ga povzroča ena izmed več vrst glivic iz rodu Microsporum in Trichophyton, med katerimi je najpomembnejša glivica Microsporum canis.

Pri nas bolezni pravijo tudi „mačja bolezen“, vendar to ni povsem pravilna opredelitev. Res je, da se mikrosporija najpogosteje pojavlja pri mačkah, vendar jo najdemo tudi pri psih, govedu, konjih, ovcah, kozah itd. ter tudi pri ljudeh. Gre za obolenje, ki se prenaša iz živali na ljudi in tudi iz ljudi na živali in ga uvrščamo med zoonoze. Mačke so žal med največjimi „krivci“ za prenos bolezni, pogosto tudi zato, ker same ne kažejo znakov, bolezen pa prenašajo naprej. Pomemben dejavnik je tudi okolje oziroma način življenja, saj se mikrosporija hitreje širi med zunanjimi in prostoživečimi mačkami, prav tako so ji bolj izpostavljeni zunanji psi.

Glivica Microsporum canis (povzročitelj bolezni v 80%, pri mačkah v 95% primerov) spada med dermatofite (hrani se s kožnimi tvorbami), se razširja s sporami (oblika, ki preživi neugodne razmere) in ni vidna s prostim očesom. Mikrosporija je prisotna po vsem svetu in v vseh letnih časih. Dermatofiti potrebujejo oziroma uspevajo s pomočjo keratina, snovi, ki jo najdemo v dlaki, krempljih, peresih, koži itd. Znaki okužbe se večinoma pojavijo na koži in dlaki, redkeje na krempljih ali nohtih. Tipično se mikrosporija pokaže v obliki pravilnega kroga, znotraj katerega dlaka odpade ali je polomljena, prizadeto mesto je pordelo, koža je lahko rahlo luskasta, vnetje pa lahko povzroča tudi srbenje. Pri živalih se brezdlačna mesta najpogosteje pojavijo na ušesih, tačkah, repu in glavi, predvsem pri mačjih mladičih obolenje opazimo na tačkah in glavi, saj na teh mestih prihajajo v stik z okuženo mamo, ko sesajo mleko. Brezdlačna mesta lahko imajo premer od 1 do 9 cm, najpogosteje cca 3cm, lahko se širijo proti zunanjosti, pri čemer se sredina kroga počasi celi.

Prenos mikrosporije poteka preko neposrednega kontakta z okuženim osebkom oziroma predmeti. Načeloma so okužbi z mikrosporijo bolj izpostavljeni mladiči in živali s slabšim imunskim sistemom. K večji možnosti okužbe prispeva tudi poškodovana koža (posledica zunanjih zajedavcev kot so bolhe, garje).

Mikrosporijo lahko zamenjamo za različna druga kožna obolenja, zato je za postavitev diagnoze, potrebno žival odpeljati k veterinarju. Ker mikrosporije ni možno diagnosticirati le s pogledom na obolelo mesto, za ugotavljanje mikrosporije obstajajo tri metode. Pregled z Woodovo svetilko, pod katero spore glivice fluorescirajo, vendar metoda ni zanesljiva v vseh primerih saj manj kot 50% spor fluorescira. Če z Woodovo svetilko opazimo spore je diagnoza potrjena, če ne, še vedno obstaja možnost bolezni. Druga metoda je pregled dlak z obolelega mesta pod mikroskopom-metoda je zanesljiva v 40-70 % primerov. Tretja metoda pa je mikološka, gojiščna preiskava, pri kateri dlake oziroma luske z obolelega mesta pošljemo v laboratorij, kjer jih nasadijo na gojišče. Na rezultat je potrebno počakati dva do tri tedne, vendar je metoda 90% zanesljiva.

Zdravljenje predvidoma traja 6 tednov, lahko tudi več, odvisno od stopnje okužbe, fizičnega stanja osebka in naše temeljitosti ter doslednosti pri zdravljenju in razkuževanju. Zdravljenje se lahko izvaja topikalno (živali kopamo v posebni raztopini ali mažemo s kremo) ali sistemsko (veterinar predpiše tablete), lahko pa tudi kombinirano. Nadvse pomemben del zdravljenja mikrosporije je ustrezna higiena ter razkuževanje prostorov, igrač, opreme ter drugih predmetov s katerimi prihaja obolela žival v stik.

Kljub strašnemu prizvoku, ki ga nosi mikrosporija, gre za glivično obolenje, ki je ozdravljivo tako pri živalih kot pri ljudeh.

Metka Novak, dr.vet.med.
Veterinarski center Kropec