Mačja levkoza

Mačja levkoza je nalezljiva virusna bolezen mačk. Povzroča jo virus FeLV (Feline leukemia virus), ki prizadene imunski sistem, nekatere organske sisteme (jetra, ledvica, prebavila, rodila in limfoidno tkivo) in lahko povzroči levkemijo (rak belih krvničk) ter limfosarkome (rak z izvorom v limfnem tkivu).

Bolezen je zelo nalezljiva in tudi pogosta, saj lahko zbolijo mačke vseh starosti, poleg tega pa se pogosto zgodi, da virus ostane precej časa neaktiven (tudi 4 leta in več) ter se tako s pomočjo mačke, za katero ne vemo, da je okužena, uspešno širi. Z virusom mačje levkoze se lahko okužijo mačke moškega in ženskega spola, ponavadi mlajše, stare 1-5 let. Veliko virusa se nahaja v slini, nosnem izcedku, urinu, iztrebkih in mleku okuženih živali. Tako je možnosti prenosa virusa iz ene mačke na drugo veliko, največ preko ugriznih ran, pri parjenju in tudi pri hranjenju iz istih posod. Prav tako pride do prenosa virusa iz okužene matere na mladičke in sicer v sami maternici ali medtem, ko jih mama neguje.

Virus vstopi v organizem skozi usta ali ugrizno rano. Razmnožuje se v bezgavkah, preide v kri od tu pa v kostni mozeg in vranico. Ločimo primarno viremijo, v zgodnjem stadiju infekcije. V tej fazi so nekatere mačke z učinkovitim imunskim odgovorom sposobne odpraviti virus iz krvnega obtoka in preprečiti nastanek sekundarne viremije. Običajno se pojavi samo povišana telesna temperatura, povečane bezgavke vratu, neješčnost in slabo počutje, ki traja nekaj dni. Sekundarna viremija je stadij, kjer je virus stalno prisoten v kostnem mozgu in drugih tkivih (solzne in slinske žleze, mehur, bezgavke…). Živali ostanejo okužene do konca življenja. Njihov imunski sistem ni več sposoben obrambe pred infekti, ki so normalno prisotni v okolju, zato pogosto zbolijo za sekundarnimi infekcijami, ki prekrijejo klinično sliko osnovne bolezni.

V zgodnjem stadiju bolezni je značilno, da živali ne pokažejo nobenih kliničnih znakov. Sčasoma, po nekaj tednih, mesecih ali celo letih, se sam zunanji izgled in zdravstveno stanje mačke vidno poslabša ali pa se kaže z občasnimi obolenji, ki jih prebolijo ob podporni terapiji. Najpogosteje opazimo znake, kot so: izguba apetita, počasna izguba telesne teže, nesvetleča dlaka, ki izpada, povečane bezgavke, blede ali vnete dlesni, dolgotrajna driska, spremembe na očeh, abortusi.

Diagnostika bolezni je nemogoča samo na podlagi kliničnih znakov in običajnega pregleda krvi. Na podlagi tega lahko samo posumimo na bolezen, zagotovo  pa jo lahko potrdimo z različnimi laboratorijskimi testi, ki zaznajo specifičen protein znotraj virusa. Danes obstajajo tudi hitri testi, za katere potrebujemo le nekaj kapljic krvi, rezultat pa dobimo v desetih minutah.

Ker je bolezen neozdravljiva, ni specifičnega zdravljenja. Živalim nudimo podporno terapijo in zdravimo morebitne sekundarne infekcije. Lastnikom svetujemo, da imajo FeLV pozitivno mačko v stanovanju, oziroma, da preprečijo stik z drugimi mačkami. Svetujemo tudi sterilizacijo/kastracijo za zmanjšanje možnosti prenosa. Živali je potrebno ponuditi uravnoteženo, kvalitetno hrano in dodatke za dvig odpornosti. Stanje živali naj občasno preveri tudi veterinar.

Proti mačji levkozi obstaja cepivo, s katerim zaščitimo zdrave mačke. Po začetnem, dvakratnem cepljenju, v razmaku 3-4 tednov, nato z vsakoletnim poživitvenim odmerkom vzdržujemo stalno imunost. Cepljenje ni učinkovito pri mačkah z že obstoječo FeLV infekcijo, zato je potrebno prej opraviti test.

Virus mačje levkoze se širi samo med mačkami in ni nevaren za druge živali in ljudi, vendar si je po vsakem stiku z živaljo potrebno umiti roke, saj so lahko tudi zdrave živali vir različnih infektov.

Metka Novak, dr.vet.med.
Veterinarski center Kropec